Šola za prvakinje

Seveda smo uživali tudi v televizijskih prenosih raznih evropskih ali svetovnih gimnastičnih prvenstev, kjer so nastopali najboljši telovadci in telovadke tistega časa. Zato se dobro spominjam drobnega dekletca v belem dresu, ki je na olimpijskih igrah v Montrealu leta 1976 premagovalo tekmice kot za stavo. 

Takrat sem prvič videl in občudoval neverjetne gimnastične sposobnosti romunske športnice Nadie Comaneci. Slavna Nadia je postala pravi simbol ženske gimnastike, s svojimi zmagami pa je praktično čez noč v svet ponesla zavedanje o romunski gimnastiki. Tudi v poznejših letih se romunske tekmovalke niso izneverile svoji predhodnici in kar nekaj jih je nosilo zmagovalni prapor tako na svetovnih prvenstvih kot na olimpijskih igrah. Čeprav doživlja danes romunska gimnastika tudi obdobja zatona, imajo njena vloga, pomen in pridobitve v gimnastičnem športu še vedno precejšnjo težo.  

Precej let pozneje, ko me je pot vodila po Romuniji, sem pomislil, da bi obiskal kraj, kjer so dolga desetletja trenirale slavne romunske telovadke. Če razglašamo atletiko za kraljico športa, potem velja gimnastika vsaj za najlepšo princeso. Kot vsaka prava princeska ima tudi gimnastika svoj »dvor« oziroma bolje rečeno »trdnjavo«. Tako bi lahko prevedli ime Deva, ime majhnega romunskega mesteca v dolini reke Mures na obrobju Transilvanije. 

Deva se namreč ponaša z mogočno utrdbo, ki se vrh vulkanskega hriba dviga nad starodavnim mestnim jedrom. Ob vznožju hriba, med prikupnimi parki in ličnimi poslopji mestnega središča je našla svoj prostor ena najbolj priljubljenih romunskih šol – športna šola Cetate Deva. Tudi ime Cetate v romunščini pomeni citadelo oziroma trdnjavo. 

Šola je pravzaprav nekakšno gimnastično središče, ki združuje osnovno in srednjo šolo ter manjši otroški vrtec. Z nekoliko sreče, predvsem pa s pomočjo gimnastičnega društva Zelena jama iz Ljubljane, ki s to športno šolo že dolgo sodeluje, mi je uspelo obiskati športni kompleks v Cetate Devi, kjer so me (zagotovo tudi zaradi priporočila) prav prijazno sprejeli.

Po naključju sem prispel ravno v nedeljo, zato v šoli ni bilo pouka ali treningov. Receptor na vhodu v športno ustanovo me je pospremil v majhno dijaško sobico, ki so mi jo namenili za nekajdnevno bivanje. Potem sem se odpravil na šolsko dvorišče, kjer so se zbirali in igrali otroci, stari morda sedem ali osem let. Že pri opazovanju njihove igre sem kaj hitro dojel, da sem resnično prišel v okolje, kjer na vsakem koraku prevladuje gimnastični duh. Deklice so za zabavo delale kolesa, nekatere pa stojo na rokah ter med sabo tekmovale, katera bo prišla prej čez dvorišče. Dobil sem občutek, da jim je popolnoma vseeno, ali hodijo z nogami ali po rokah.

Naslednji dan me je sprejel dolgoletni ravnatelj šole, gospod Adrian Liga, ki mi je predstavil zgodovino in delovanje ustanove. Stavba, v kateri je šola, ima dolgo zgodovino. Postavili so jo konec 18. stoletja, sto let pozneje je postala vojašnica, po prvi svetovni vojni pa je bila namenjena šoli za umetnost in obrt. Med letoma 1940 in 1978 je delovala kot tehniška, gradbena in industrijska šola. Po vrnitvi olimpijske, s številnimi medaljami ozaljšane reprezentance iz Montreala leta 1976 sta se, na krilih uspeha, njena trenerja Marta in Bela Karoly odločila, da v teh prostorih zasnujeta sodobno, primerno urejeno nacionalno središče za trening romunskih gimnastičark. 

Športno šolo s telovadnicami so uredili in odprli že slabi dve leti pozneje in na odprtju leta 1978 je sodelovala tudi olimpijska reprezentanca. Nadia Comaneci je nato dobro leto obiskovala to šolo in v njej trenirala za naslednja tekmovanja. Tudi marsikatera poznejša olimpijska in svetovna prvakinja romunske gimnastike je pustila precej potu na raznih telovadnih orodjih v tej šoli. Daniela Maranduca, Ecaterina Szabo, Lavinia Agache, Simona Amanar, Lavinia Milosovici, Andreea Raducan, Catalina Ponor so le nekatere izmed vrhunskih športnic, ki so jo obogatile s številnimi pokali z nacionalnih, balkanskih, evropskih in svetovnih tekmovanj. 

Tudi mesto, ki gosti gimnastično šolo, se ponaša z bogato zgodovino. Številni artefakti iz bronaste dobe, najdeni na območju Cetate Deve, kažejo, da je bila regija naseljena vsaj že od leta 450 pr. n. št.  Ime Deva so temu območju morda nadeli poveljniki rimske legije Augusta II., ki je bila premeščena iz Castra Devana v Britaniji (danes mesto Chester v Angliji) v na novo osvojeno ozemlje Dakije. V tem času so zgradili tudi bližnjo rimsko pot, ki je povezovala Rim, glavno mesto rimskega cesarstva, s Transilvanijo. 

Če vas bo pot kdaj pripeljala v to prijetno romunsko mestece, si več o njegovi antični in srednjeveški zgodovini lahko preberete in ogledate v mogočni in slikoviti palači Magna Curia ob vznožju trdnjave, v kateri je Muzej dačanske in rimske civilizacije. Da so meščani Deve res ponosni na svojo bogato zgodovino, priča tudi velik kip rimskega cesarja Trajana pred mestno hišo. Slavni cesar je v začetku 2. stoletja našega štetja osvojil znaten del ozemlja Dakije. 

Športna šola Cetate Deva je kaj hitro zaslovela in mestu prinesla naziv prestolnice tako romunske kot svetovne gimnastike. Olimpijske in svetovne prvakinje so postale prave zvezde med mladimi romunskimi dekleti, ki so se množično vpisovale na športno šolo. Še danes jo občasno obiskuje tudi več kot 500 učenk iz vse Romunije. 

Zanje skrbi trideset trenerjev in skoraj dvajset učiteljev. Otroci iz bolj oddaljenih krajev živijo v dijaškem domu, ki je v sklopu šole. Poleg športnih aktivnosti se učijo tudi običajne predmete, kot so matematika, angleščina, glasba, francoščina, geografija, romunščina itd. 

Gimnastiko na šoli trenirajo izključno dekleta, in sicer dopoldne in popoldne. Le pri ritmični gimnastiki občasno sprejmejo kakšnega fanta. Treningi postanejo bolj intenzivni v višjih letnikih in pred tekmovanji. Verjetno ni treba poudarjati, da duh Nadie Comaneci še vedno živi na hodnikih šole in v šolskih telovadnicah. Tudi na šoli je legenda in njena fotografija ter doprsni kip krasita vhodno avlo glavnega poslopja. 

Opazovati vrhunske gimnastičarke od blizu je bila popolnoma drugačna izkušnja kot pa gledati tekmovanja na televiziji ali z oddaljene tribune v velikih športnih dvoranah. V šolskih telovadnicah je vedno vladala popolna zbranost, disciplina in slišal si le spodbude ali navodila trenerjev. Drobna, majhna dekleta so nepremično strmela proti odskočni deski ali robu parterja, globoko in umirjeno dihala in se zbrano koncentrirala. Potem so se v nekem trenutku druga za drugo s hitrostjo vitke gazele pognale v tek, in ko so z odskočne deske poletele v zrak, je bilo videti, kot bi se sprožila napeta vzmet. Med mojstrskim izvajanjem različnih prvin sem pogosto pomislil, ali zanje zakoni gravitacije sploh še veljajo. Tudi eleganten doskok z višine nekaj metrov je bila prava mala šola popolne usklajenosti duha in telesa.

Po treningu in krajšem počitku so odšle k pouku v svoje razrede na osnovni ali srednji stopnji in se kaj hitro spremenile v popolnoma vsakdanje učenke oziroma dijakinje. Kar nekoliko težko si je bilo predstavljati, da se bodoče svetovne in olimpijske prvakinje (no, vsaj nekatere med njimi bodo to zagotovo postale) prav tako mučijo z razumevanjem matematičnih enačb in fizikalnih eksperimentov kot milijoni njihovih vrstnic po svetu. Tudi popoldansko bivanje v dijaškem domu jim je minilo med gubanjem čela pri pisanju domačih nalog, pozneje pa tudi v sproščenem komentiranju popularnih glasbenih skupin in priljubljenih filmskih igralcev. 

»Dekleta se zavedajo, da le najboljše, najbolj pripravljene in motivirane pridejo v juniorsko skupino, od tam pa v pravo olimpijsko reprezentanco,« mi je nekaj vtisov o gimnastični šoli povedala simpatična trenerka Monica Micu. »Trenerji jim pomagamo po svojih močeh, največ pa je odvisno od njih samih. Dekleta so večinoma dobre prijateljice in sodelujejo ter se spodbujajo, vendar pa na tihem med njimi vlada tudi tekmovalnost. A pomembno je, še posebej na tekmovanjih, da si med seboj zaupajo.« 

Nekatere so na treningih zelo dobre, na tekmovanjih pa se ne izkažejo. »Trenerji jih stalno spremljamo in pogosto začutimo, če imajo dekleta probleme doma ali v šoli. Ko ekipa zmaga na kakšnem tekmovanju, jim naredimo lep sprejem, pogostitev in zabavo. Prvi njihov klic po zmagi pa je seveda namenjen mami. Žal imajo nekateri starši do svojih hčera prevečkrat napačna pričakovanja. Ne razumejo, da so dekleta različna in da se z leti, še posebej v puberteti, hitro spreminjajo. To pogosto pomeni tudi psihološko zavoro pri tekmovalkah, vendar morajo takšne ovire v svojih glavah pač preseči.« 

Poleg kakovostne vadbe imajo vrhunske tekmovalke tudi posebno prehrano, ki jo predpiše romunski olimpijski komite. »Vendar obrok  včasih preskočijo, in ko gredo na sprehod po mestu, si kot vse najstnice tega sveta raje privoščijo čips, hamburgerje in kokakolo. Tam jih ne kontroliramo in jim to običajno dobrohotno spregledamo,« je med smehom priznala Monica. 

Med mojim obiskom športne šole Cetate Deva se je tu mudil tudi nekdanji glavni trener gimnastične olimpijske reprezentance Nicolae Forminte. Nicolae je doma iz Constante in se je poleg legendarnih Marte in Bele Kovaly »ovenčal« z največjim številom medalj svojih športnic. Romunske reprezentantke je treniral med letoma 2005 in 2010 (pozneje je odšel trenirat v Italijo) in v tem obdobju dosegel sijajen športni rekord. Zaslužen je za več kot sto medalj (zlatih, srebrnih in bronastih), ki so jih njegove varovanke dobile na številnih tekmovanjih. Kot glavni trener je moral pogosto tudi organizirati marsikaj, od prevozov, namestitev do stikov in intervjujev z mediji. 

Na kratko mi je pojasnil recept za svoj trenerski uspeh: »Dobra motivacija tekmovalk, nekoliko talenta in trdo delo. Seveda bi vsaka tekmovalka želela postati nova Nadia, vendar se po bližnjici ne da priti do olimpijske medalje.« Na vprašanje, zakaj je Nadia Comaneci slavna še danes, po mnogih letih, in to tudi med mladimi športnicami, ki so se rodile desetletja po njenih uspehih, je odgovoril: »Bila je prva tekmovalka v gimnastiki sploh, ki je bila ocenjena s samimi desetkami. In prvih se vedno najbolj spominjamo. Kar nekaj astronavtov se je sprehajalo po Luni, vendar ves svet pozna samo enega, Neila Armstronga.« 

Nadio Comaneci je poznal že kot otroka in sta še vedno v občasnih stikih. Ker me je zanimalo, kakšna je bila romunska gimnastika v »njenem« času in kako je v sodobnem času, se je malce zamislil: »Danes so boljše razmere za trening, boljše naprave, organizacija itd. Je pa delo trenerjev tudi bolj stresno in utrujajoče, ker – še posebej v romunski gimnastiki – vsi pričakujejo medalje in je že skoraj obvezno, da prinesejo dekleta s tekmovanj odličje. Sedaj se tudi precej stvari vrti okrog denarja, sponzorjev in financiranja, nekoč, v času socializma, pa je bil šport stoodstotno podprt s strani države.«

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea >